NOVICE IN DOGODKI

Cerje

Kitajski vojaški ataše višji polkovnik Yinsheng Zhang ob obisku Cerja V četrtek 14.7.2022 je Pomnik miru obiskal kitajski vojaški ataše, višji polkovnik Yinsheng Zhang s soprogo,hčerko in svojim namestnikom, v spremstvu predstavnikov veteranskega združenja SEVER Draga Kosmača, Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Brda Jožeta Abramiča ter združenja MORIS. Uradnemu sprejemu župana Mauricija Humarja, ki je ob tej priložnosti poudaril poslanstvo pomnika kot varuha spomina na tragiko 1. svetovne vojne , 2. svetovne vojne ter vojne za Slovenijo 1991 leta. V zadnjem času pa vse pomembnejšo vlogo glasnika miru, je sledil protokolarni vpis atašejevega sporočila v knjigo častnih gostov. Direktorica Turizma Miren-Kostanjevica, mag. Ariana B. Suhadolnik je zgodbo turistične destinacije Miren Kras predstavila preko ogleda promocijskega videa, v nadaljevanju pa je skupino čez vsebine muzejskih in umetniških zbirk popeljala Anja Sedevčič Lasič. Ataše je izkazal iskreno zanimanje za zgodbo pomnika preko številnih vprašanj ter v pogovoru izrazil veliko navdušenje nad Slovenijo kot urejeno, zeleno, zelo lepo, gostoljubno in mirno državo. Poudaril je, da si tudi Kitajska prizadeva za ponovno vzpostavitev miru v Ukrajini. Pristojne je povabil, da spremljamo aktivnosti kitajskega veleposlaništva in negujemo vezi prijateljstva med narodi, da preprečimo podobne grozote. Pot iz Cerja je skupina nadaljevala v Novo Gorico, na Trg Evrope. Takšni obiski so, poleg priložnosti za tkanje poslovnih in prijateljskih vezi, povezani tudi s trenutki premisleka o odgovornosti slehernega naroda, velikih in majhnih držav, za ohranjanje ravnovesja političnih in ekonomskih interesov in apetitov ter razumevanja najpomembnejše vrednote, ki bo ohranila mir na našem planetu.

Gorjansko

Danijel Božič podpredsednik ZVVSUmrl je Danijel Božič, ki je dejavno sodeloval pri številnih prelomnih in pomembnih trenutkih v zgodovini Primorske in Slovenije. Bil je novinar, publicist, politik, pionir v nastajajoči akademski strukturi na Primorskem, kulturni delavec, veteran Vojne za Slovenijo, zborovski pevec in še marsikaj. V spominu bo ostal tudi kot veder človek in polemičen sogovornik. GORJANSKO > Danijel Božič (1959 - 2022) je bil doma s Krasa, iz Gorjanskega. V Ljubljani je študiral na takratni FSPN, službeno pot pa je začel v Kopru, ki ga je poznal že iz dijaških let na koprski gimnaziji. Krajši čas je bil novinar v uredništvu našega časnika, to je bila njegova prva “prava” zaposlitev, tleče spremembe v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so ga kmalu potegnile na čelo koprske občinske organizacije ZSMS, da je “od znotraj” sodeloval pri družbenih spremembah. Bil je prodoren, zato je bil deležen kandidature in poti v Ljubljano na mesto sekretarja republiške konference ZSMS, kjer je med letoma 1986 in 1988 ob boku predsednika Toneta Anderliča pomagal utreti pot nekaterim ključnim družbenim spremembam tistega časa. Leta 1989 se je vrnil v novinarstvo, takrat je bil tudi delegat v slovenski skupščini, ki je izglasovala samostojnost. Bil je udeleženec Vojne za Slovenijo in kasneje veteranski funkcionar, soorganizator spominskih pohodov Ankaran - Triglav (udeležil se jih je 18), pa tudi urednik časopisa Veteran in zbornika o vidikih vojne leta 1991 na južnem Primorskem. Božič je v začetku devetdesetih let zašel na akademski parket, postal je tajnik takratne Višje pomorske šole, v tistem času pa je deloval tudi v iniciativni skupini za razvoj visokega šolstva v slovenski Istri, na političnem polju pa kot državni svetnik. Z Bernardina je po vmesni postaji v zasebnem podjetju prišel na sveže ustanovljeno Visokošolsko središče v Kopru. S prodornostjo, dobro organizacijo in poznanstvi v Ljubljani je bil med najbolj zaslužnimi za ustanovitev dovolj fakultet, visokih šol in inštitutov za oblikovanje Univerze na Primorskem. Spet je “prestopil” v novinarstvo, bil urednik na TV Koper Capodistria in se podpisal pod dokumentarce Pesem kamna, Gorska lepotica (ob 100-letnici Soške proge) in Zamolčani dan (o Primorskem Dnevu prej). 2006 je prevzel službo na Krasu, vnovič oral akademsko ledino, tokrat na čelu Višjega in visokošolskega središča Sežana. V tem času se je družina preselila iz Kopra v Gorjansko, štiri leta kasneje pa je Danijel Božič postal župan občine Komen. Kasneje je bil glavni tajnik Univerze na Primorskem in nazadnje na MO Koper zadolžen za varovanje občinskih interesov pri gradnji drugega tira. Božič je bil aktiven na sto koncih. Bil je pevec v številnih pevskih zborih, klaviaturist in pevec v zasedbi Zodiak, imel je takšne in drugačne funkcije na lokalni in državni ravni, med drugim je bil predsednik upravnega odbora Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije. V njegovem značaju sta se prepletali tako kraška trma kot sredozemska mehkoba. Danijel zahvaljujemo se ti za vse kar si napravil za nas,družini pa izrekamo iskreno sožalje. Naj ne bo nikoli pozabljeno! Predsedstvo OZVVS Brda

Sabotin

Dvig zastave na Sabotinu ob dnevu Državnosti.Spoštovani! ob dnevu državnosti si ne smemo delati iluzij, da lahko o vseh vprašanjih vsi mislimo enako. Nimamo vsi enakih vrednot, interesov, pogleda na svet in življenjskega sloga. Takšna enotnost tudi ni potrebna. Bogastvo in lepota življenja v družbi sta prav v tem, da smo si v marsičem različni. Za prijetno sožitje v družbi je bistveno, da se te različnosti zavedamo in jo spoštujemo. Tudi kadar se ne strinjamo s sočlovekom, je prav, da mu pazljivo prisluhnemo in spoštujemo njegov pogled. Nihče nima pravice poveličevati le svojega mnenja in zaničevati mnenja drugih, kaj šele vsiljevati drugim svoj pogled na svet in svoje vrednote. Misel, duh in ravnanje vsakega človeka morajo biti svobodni, dokler ne škodujemo drugemu. Svoboda, o kateri je veliko razmišljal in pisal preminuli veliki pisatelj in politik Vaclav Havel, to je svoboda, da poveš svoje mnenje, svojo resnico, je neprecenljiva pridobitev družbenega razvoja. Tudi v politiki nikoli ne bomo imeli enakih mnenj o vseh vprašanjih. Pomembno je, da smo pri razpravi o političnih vprašanjih drug do drugega spoštljivi in strpni, da ne zaničujemo drugačnih mnenj, da razpravljamo kulturno in drug drugega prepričujemo z razumnimi in stvarnimi argumenti. Nič ni narobe, če je politična debata včasih ostra, začinjena je lahko tudi s ščepcem čustev in strasti, vedno pa moramo pri tem imeti občutek za pravo mero in kulturo dialoga, v kateri zmaguje moč argumentov. Tudi ko nastanejo spori in zamere, kar je v političnem življenju skoraj neizogibno, jih moramo hitro vreči čez rame, da bi lahko uspešno sodelovali v dobro naših državljank in državljanov. Za ponovni zagon Slovenije potrebujemo v politiki veliko sodelovanja in pozitivne energije. Čeprav imamo o marsičem različna mnenja, moramo biti pri nekaterih stvareh, zlasti pri prizadevanju za blaginjo naših državljank in državljanov, složni in enotni. Za slogo je treba včasih postaviti v ozadje lastni interes, pozabiti na kako zamero, biti strpen in velikodušen in se čim večkrat vprašati, kaj lahko domovina stori za nas, temveč tudi, kaj lahko mi storimo zanjo. Spoštovani, danes je v slovenski družbi res veliko apatije in pesimizma, vendar je še vedno veliko zadovoljnih in optimističnih ljudi. Potrudimo se, da optimizem in zadovoljstvo prevladata. Verjemimo vase in v svoje sposobnosti, saj smo jih že velikokrat v preteklosti dokazali. Verjemimo in zaupajmo tudi v svojo državo in njene institucije. Hkrati pa bodimo do njih kritični in zahtevajmo, da se stalno izboljšujejo. Kot državljani se zavedajmo, da imamo pravico od države in njenih institucij zahtevati, da nam služijo kot kakovosten in učinkovit servis. Današnji dan nam daje priložnost, da se spomnimo, kakšno moč imamo v slogi in kaj vse smo bili sposobni doseči z enotnostjo. Razmišljajmo o tem in si zaželimo čim več trenutkov sloge in enotnosti. Ob državnem prazniku, Dnevu državnosti prejmite iskrene čestitke in zahvalo za izborjeno samostojnost Republike Slovenije, naše države in naše skupne domovine! Naj ne bo nikoli pozabljeno! Jože Abramič

Gornje Cerovo

6.POHOD POT MIRU v Gornjem CerovemObmočno združenje veteranov vojne za Slovenijo Brda je v soboto 28. 5. 2022 izvedlo svoj šesti pohod po Poti miru v občini Brda v sodelovanju z občino Brda in Zavodom za turizem, kulturo, mladino in šport Brda. OZVVS Brda v sklopu izvedenega projekta Pot miru od Alp do Jadrana vsako leto organizira zadnjo soboto v mesecu maju tradicionalni vodeni pohod po Poti miru. Zadnji pohod so izvedli leta 2019 potem pa je aktivnost dve leti mirovala za radi ukrepov vezanih na kovid epidemijo. Letos so pohodniki prehodili skoraj 9 kilometrsko pot na trasi Gornje Cerovo – ob državni meji z Italijo – dolina potoka Birše – Gornje Cerovo. Pohodnike je pozdravil predsednik OZVVS Brda Jože Abramič in se zahvalil vsem za udeležbo kljub slabemu vremenu, ki pa je bilo le naklonjeno pohodnikom tako, da se je pohod izvedel brez dežja. Za okrepčilo pred začetkom pohoda so poskrbeli Kraševci iz OZVVS Krasa in Brkinov z odličnim pršutom in drugimi dobrotami. Zgodovinski oris in predstavitev zgodovine Brd in dogajanja med prvo svetovno vojno na območju Brd je na posameznih točkah predstavil Mitja Močnik. Pohodniki so se poleg zgodovine Brd seznanili tudi z znamenitostmi v okolici trase pohoda. Pohoda se je udeležilo skoraj sedemdeset pohodnikov in udeležencev iz območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo iz Brd, Kanala ob Soči, Krasa in Brkinov, območno združenje Slovenskih častnikov Sežana, policijskega veteranskega združenja Sever iz Nove Gorice in drugi. Na trasi pohoda so se pohodniki seznanili z delovanjem italijanske vojske v obdobju prve svetovne vojne na tem območju kjer so zgradili številne vojaške ceste in ozkotirno progo po dolini potoka Birše, z delovanjem vojaških poljskih bolnišnic v Kojskem, Šmartnem idr, logistično oskrbo in žičnice na območju Brd za potrebe italijanske vojske. Močnik je predstavil tudi širšo zgodovino Brd in poudaril represijo italijanske vojaške oblasti po zasedbi Brd konec maja 1915. Pohodniki so se po zaključku pohoda zbrali v dvorani Mladinskega kluba v Cerovem. Tu smo se vsi okrepčali z odličnim pasuljem iz restavracije Gurman iz Nove Gorice in žlahtno briško kapljico. Predsednik OZVVS Brda Jože Abramič pa je v zahvalo za predhodna leta predsedovanja OZVVS Brda in vložen trud in delo pri delovanju društva ter pri projektu Poti miru v občini Brda Mitji Močniku podelil zlato medaljo OZVVS Brda. Dan se je zaključil v prijetnem vzdušju tako organizatorjev kot gostov in udeležencev pohoda. Nasvidenje do naslednjega leta, ko se ponovno vidimo v Goriških Brdih. Mitja Močnik

Sabotin

Srečanje OZVVS-jev POZVVSSPDne 19.05.2022 smo člani POZVVS-SP organizirali srečanje vseh predsedstev OZVVS-jev na severnoprimorskem katero se je odvijalo na Sabotinu. Namen druženja je bil predvsem,da se po dolgem obdobju COVID-a zopet srečamo, ter da si izmenjamo mnenja. Ob tej priložnosti smo se zahvalili bivšemu predsedniku POZVVSSP Vladu Sedeju za uspešno vodenje PO od leta 2014-2018. Dr. Blažu Torkarju pa smo podelili priznanje za pomoč pri izdaji zbornika, VLOGA TO SEVERNOPRIMORSKE PRI OSAMOSVAJANJU SLOVENIJE. Poseben pečat dogodku pa je dal predsednik ZVVS Ladislav Lipič. Njegove umirjene in spodbudne besede so zmerom dobrodošle,ker pustijo prisotnim lep občutek in tudi spomin. Da smo se na Sabotinu dobro počutili pa so poskrbeli Valči, Nika, Robi in Bogdan za kar se jim zahvaljujemo.

Medana

Dan upora proti okupatorjuMedana 2022 - PROSLAVA UPORA OF PROTI OKUPATORJU Kučan: »Odločitev za upor je svobodna. Svobode ni mogoče kupiti.« Prvi predsednik Slovenije je v govoru ob Dnevu upora proti okupatorju dejal, da po nedeljskih volitvah upa in želi, da bi odslej Slovenci hodili v isto smer. Po različnih poteh, a z istim ciljem. Milan Kučan, prvi predsednik Slovenije Naj najprej povem, da tega izseka iz življenja Bricev v času druge svetovne vojne nisem poznal. Me je pa tragična usoda izgnanih v nemška koncentracijska taborišča globoko pretresla. Je ena od tragičnih zgodb, ki so se nam Slovencem zapisale v preizkušnjah polni preteklosti. A nas niso zlomile. Samo okrepile so našo odločenost, da ne sprejmemo usode, ki so nam jo hoteli vsiliti tujci. Ena najstrahotnejših je doletela prav Primorce v času razraščanja in divjanja italijanskega fašizma. A ste se mu uprli, kot se je velika večina Slovencev uprla usodi, ki so nam jo namenili okupatorji. Tega upora se spominjamo 27. aprila, ko je leta 1941 OF pozvala Slovence k oboroženi vstaji. Za vas, Brice, pa ta dan nosi še poseben, dragocen spomin. To je dan, ko so se na domove v briške vasi vrnili izgnanci iz Dachaua, potem ko so preživeli njegove strahote. Nekateri se žal niso vrnili. Tudi njih se spominjamo. Bila je vojna. V vojnah se pokažejo najtemnejša, pa tudi najsvetlejša dejanja, kar jih premore človeštvo. Dogajajo se strahotni zločini, hkrati pa junaštva in pogum, ki daleč presegajo pripravljenost človeka na žrtvovanje v mirnem času. Vse to nam je Slovencem dobro znano iz vojn, ki smo jih bíli in ki so jih bíli na naših tleh. Nobene nismo pričeli mi. Bile so nam vsiljene. Tudi tista pred 30 leti, v kateri smo branili svojo odločitev za življenje v samostojni državi, in tista v drugi svetovni vojni, ko smo branili pravico slovenskega naroda do življenja in obstoja. Uprli smo se. Dokazali smo, da naroda, ki se bori za svobodo, ni mogoče premagati. Boj za svobodo zahteva velike žrtve, a narod, ki ve, zakaj se upira, jih zmore. Simbol našega upora je tudi Osvobodilna fronta. Njen klic je Slovence dvignil v boj, v osvobodilno vojno, v uporniško partizansko vojsko, vse do zmage in do prevzema odgovornosti za lastno usodo. To je zapisano v zgodovini našega naroda ne glede na poskuse tokratne oblasti, da jo zanika in predrugači s slavljenjem drugih dogodkov. Ideološka očala zgodovine pač ne morejo spremeniti. Vsak narod zmore ponotranjiti celoto svoje zgodovine. Velik del Slovencev je to že storil. Danes smo spet priče vojni. Pretreseni smo ob zločinski vojni v Ukrajini, ki se nikakor ne bi smela zgoditi. Zanjo ni opravičila. Zgodila se je, čeprav smo verjeli, da vojn zaradi izkušenj z vojnimi grozotami na Balkanu po razpadu Jugoslavije na evropski celini ne bo več. Zdaj je pri nas večkrat slišati primerjave med vojno v Ukrajini z vojno v Sloveniji, ki jo je povzročila agresija JLA po odločitvi dela političnega vodstva nekdanje skupne države. A je med tema vojnama razlika. Ob junaškem odporu teritorialne obrambe in milice ter s podporo visoke enotnosti ljudi smo v takratnem vodstvu države od vsega začetka aktivno delali za mir. Pred dejanjem osamosvojitve 25. junija smo vodstva drugih republik na srečanjih poskušali prepričati v dogovor o mirnem razhodu države. V republiški skupščini smo sprejeli resolucijo o mirni razdružitvi in jo predlagali v sprejem drugim republikam. Žal neuspešno. V pripravi nove ustave je na predlog močno razvitega mirovniškega gibanja potekalo podpisovanje deklaracija za mir za vnos mirovniškega člena v ustavo. Ko sem ob agresiji JLA državljane pozval k uporu, sem to storil z besedami: »V teh dnevih preizkušnje ostanite pogumni in trdni, s pokončno držo in brez zle misli, kot doslej.« Med vojno smo se po treh dneh, ob angažiranju takratne evropske skupnosti, začeli pogajati o premirju. Hoteli smo čim prej končati vojno in zavarovati življenja naših ljudi in tudi življenja mladih fantov v uniformah jugoslovanske armade, ki niso vedeli, zakaj se borijo v Sloveniji in zakaj morajo streljati na Slovence, s katerimi so poprej živeli skupaj toliko let. Kljub grožnjam dela generalitete v Beogradu in kljub militarističnim hotenjem nekaterih slovenskih politikov smo vojno končali z mirovnim sporazumom na Brionih. Nekateri so ga označili za izdajo. A Slovenija, ki si je z vojaškim odporom skupaj z zavezanostjo politiki miru v svetu pridobila velik moralni ugled, je takrat začela svojo uspešno pot samostojne države in njenega vključevanja v mednarodno skupnost suverenih držav. V Ukrajini prevladuje jezik vojne, ne jezik miru. Po tragičnih izkušnjah dveh svetovnih vojn je bila Evropa sredi osemdesetih let sposobna sprejeti dogovor za mir na svoji celini s Helsinško listino o varnosti in sodelovanju. V reševanju dolgotrajnega spora med Ukrajino in Rusijo ta mehanizem, ki se je razvil v Organizacijo o varnosti in sodelovanju v Evropi, ni bil spoštovan. Sporazumov med obema državama, doseženih v Minsku, državi nista uresničevali. Druge države, ki so v sporazumu sodelovale, niso dovolj pritiskale na državi in vztrajale na njegovem spoštovanju. Zdaj v tej nesrečni države žal odmevajo bobni vojne. Govorica miru je utišana. Premirja niso uresničena, pravih mirovnih pogajanj ni. Za to vojno ne bo opravičila. Rusije zgodovina za te nerazumne odločitve Kremlja za vojno ne bo oprala. Je zločin. Vojno je treba čim prej končati. Dolžnost mednarodne skupnosti je, da v njej ne posreduje le z orožjem, ampak z mirovnimi pobudami, tako kot je dolžnost ruskega in ukrajinskega vodstva, da se pogajata. Vojna se ne bo mogla končati z zmago enih in porazom drugih, predvsem ne z napadalčevo zmago. Tudi po vojni bodo Rusi in Ukrajinci sosedje. Sobivanje, kakršno koli že bo po tej vojni, polno nezaceljenih ran, bo prej ali slej zahtevalo sodelovanje in tudi skupno odgovornost za njun in evropski mir, za blaginjo in varnost njunih ljudi. Pri tem ne bo mogoče uveljavljati maksimalističnih zahtev, da bi nekdo vse izgubil, drugi pa dobil. Del svojih interesov je treba vedno videti tudi v sobivanju in vsaj v nenasilni skupni prihodnosti. O tem je treba razmišljati že zdaj, ko se v Ukrajini kopiči in govori predvsem orožje. O tem mora razmišljati tudi mednarodna skupnost, ki mora ob nujni vsestranski pomoči Ukrajini in nujnih sankcijah zoper Rusijo ustvarjati prostor predvsem za razmišljanje o takojšnjem koncu vojne, vojne, v kateri ne more biti zmagovalca. Tudi zaradi ukrajinskih beguncev, ki jih z razumevanjem in sočutjem sprejemamo tudi pri nas. Tudi Slovenci, tudi Brici, vemo, kaj pomeni biti izgnan in hrepeneti po vrnitvi na svoj dom. Prav zdaj, v odzvanjanju eksplozij in preštevanju žrtev, je čas za mirovništvo. Tako je bilo, čeprav v drugačnih razmerah, pa vendarle, v uporu zoper močnejšega agresorja tudi v Sloveniji. Ta izkušnja bi lahko bila prispevek slovenske politike h končanju vojne. Naj na koncu poudarim, da je odločitev za upor svobodna. Svobode ni mogoče kupiti. To je pokazalo tudi glasovanje na nedeljskih parlamentarnih volitvah. Upam in želim, da bi odslej Slovenci hodili v isto smer. Po različnih poteh, a z istim ciljem.

Slovenija

Sporočilo za javnost: Obsojamo nedostojno ravnanje z državnimi simboliDatum: 1.4.2022 Sporočilo za javnost: Obsojamo nedostojno ravnanje z državnimi simboli Veterani vojne za Slovenijo, združeni v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) z začudenjem in ogorčenostjo spremljamo še eno neverjetno zgodbo, tokrat zgodbo o dvigu, spustu in ponovnem dvigu slovenske zastave pred slovenskim veleposlaništvom v Kijevu. Nobena razlaga razmer v Ukrajini ne opravičujejo ravnanje osebja našega veleposlaništva v Kijevu, da je zaradi podobnosti naše zastave z Rusko, snelo našo trobojnico. Lahko razumemo nepoznavanje mednarodnega prava pripadnikov Ukrajinske nacionalne garde, vendar to ne opravičuje dejanja zaposlenih na veleposlaništvu in dovoljenja Ministrstva za zunanje zadeve Vlade RS. Veleposlaništvo je eksteritorialno ozemlje, ozemlje Slovenije in odstranitev zastave pomeni zanikanje lastne državnosti. Zastava je sveta, zaščitena z Ustavo RS in Zakonom o zastavi, grbu in himni in tudi z mednarodnim pravom. Že to, da je ob polnomočnem veleposlaniku Slovenije v Ukrajini imenovan odpravnik poslov, je kot bi Državni zbor izvolil odpravnico vladnih poslov, ki bi vladala namesto Vlade. Igračkanje oblasti z državno zastavo in z državno himno, ko so si na državni prireditvi privoščili kršenje ustave in zakona z izvajanjem dodatne kitice, nas veterane skrbi. Veterani, ki smo se pod slovensko trobojnico z orožjem uprli JLA v vojni za samostojno Slovenijo upamo, da Kijevsko dejanje ni dodatna utemeljitev zahteve neke politične stranke po spremembi zastave in himne. Še danes imamo pred očmi prizor, ko je 26. junija 1991 nova slovenska zastava zaplapolala na večerni slovesnosti razglasitve samostojnosti na današnjem Trgu republike v Ljubljani. Številni pripadniki Teritorialne obrambe in milice smo bili takrat že v uniformah in v visoki stopnji bojne pripravljenosti, kajti na Primorskem je JLA s tanki že izvajala bojne operacije. Zato se oblastniki do te zastave obnašajte spoštljivo, zakonito in ne delajte cunje iz nje! Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo

Gonjače

Občni zbor OZVVS Brda v GonjačahČlanice in člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Brda, smo se v soboto 26.03 2022 zbrali na svojem dobro obiskanem letnem zboru članov v Gonjačah. Pridružili so se jim tudi gost iz OZVVS »VETERAN« Nova Gorica Bogdan Potokar in predsednik Pokrajinskega odbora ZVVS Severnoprimorske Jožko Člekovič. Soglašali so, da je kljub opisanim razmeram, veteranskemu združenju v preteklem letu uspelo realizirati vsakoletne tradicionalne aktivnosti. V Cerovem smo obeležili 30 letnico samostojne Slovenije v letu 2022 pa 10. obletnico OZ VVS Brda. Ocenili so, da jim zaradi opravljenega dela uspeva ohranjati pozornost ter ugled organizacije v lokalnem okolju. Sodelovanje z občino Brda in županom je bilo v preteklem letu dobro in želijo si, da bi se to nadaljevalo tudi v prihodnje. Oceno opravljenega dela za obdobje 2012-2022 pa so zaključili s priznanjem in zahvalo vsem prejšnjim članom predsedstev ki so delovali v predhodno omenjenem obdobju. Tudi za leto 2022 so si zastavili obsežen načet dela. Naj iz programa, ki ga je predstavil predsednik Jože Abramič izpostavimo predvsem pohod »POT MIRU« kateri bo v mesecu maju in Izlet kateri se izvede v mesecu juniju. Prejemniki priznanj OZVVS Brda so prijeli: ZLATA PLAKETA OZVVS BRDA: MITJA MOČNIK in ZORAN ZLOBEC SREBRNA PLAKETA OZVVS BRDA: BORIS SIMČIČ,ZLATKO LIPICER,MIRAN RIBOLICA,JADRAN BAJT,LJUBOMIR PRINČIČ,ZORAN KONCUT,DAVORIN KORENJAK,BORIS MARINIČ,EDBIN ERZETIČ BRONASTA PLAKETA OZVVS BRD: IVAN MARINIČ,MILENKO SREBERNIČ,JADRAN STREHAR,ADRIJAN ROŽIČ,DEJAN PULEC,MILOŠ SIRK,DEJAN DOMENES JOŽE ČLEKOVIČ-Predsednik POSVP BOGDAN POTOKAR KOVANEC ZZVS VASJA PERŠOLJA GATIS d.o.o. Svoje letno srečanje so veterani in veteranke skupaj s svojimi gosti zaključili s prijateljskim druženjem katero nam je omogočila Gostilna »PRI MARJOTU« .