NOVICE IN DOGODKI

7.Pohod POTI MIRUPohod OZVVS Brda po Poti miru v občini Brda Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Brda (OZVVS Brda) je v sodelovanju z Občino Brda in Zavodom za turizem, kulturo, mladino in šport Brda je izvedlo 7. pohod po Poti miru v občini Brda. S pohodi so začeli člani OZVVS Brda ob zaključku čezmejnega sodelovanja v okviru projekta Poti miru od Alp do Jadrana v katerem so sodelovali z dogovor z Občino Brda in Fundacijo Poti miru v Posočju iz Kobarida pred slabimi desetimi leti. Trasa pohoda se vsako leto odvija na drugi lokaciji v mejah občine Brda in vsakih je obogatena s kratkimi vojnozgodovinskimi predstavitvami iz obdobja zgodovine Brd do osamosvojitvene vojne za Slovenijo leta 1991. Letošnjega pohoda se je udeležilo osemdeset pohodnikov iz domačega združenja, OZVVS Krasa in Brkinov, OZVVS Škofja Loka, OZVVS Ajdovščina-Vipava, OZVVS Idrija-Cerkno in drugi. Kraševci so najprej poskrbeli, da so se udeleženci pohoda najprej okrepčali z odličnim pršutom tako, da so se pohodniki lahkih nog odpravili na dobrih sedem kilometrov dolgo pot. Sam pohod je potekal po nezahtevni trasi od gasilskega doma na Dobrovem mimo gradu Dobrovo do razgledne točke Na vrhu kota 167m, skozi Medano v dolino potoka Oblenča in se ponovno povzpel v Biljano in zaključil v gasilskem domu. Na poti so se pohodniki okrepčali na domačiji Aleša Simčiča v Medani vmes pa sta za vse potrebno skrbela briška veterana Boris Simčič in Jadran Bajt. Pohodniki so se na trasi pohoda seznanili še z vojnozgodovinskimi dogodki iz obdobja prve svetovne vojne, ki jih je predstavil Mitja Močnik. Na zaključku pohoda pa je pogostitev potekala s strani Deana Ambrožiča, okusne Briške češnje pa je poskrbela družina Drufovka iz turistične kmetije Pri Bregarju iz Podsabotina. Udeleženci pohoda so se po prijetnem zaključnem druženju z lepimi občutki in veselja polni razšli s pozdravom: Na svidenje naslednje leto! Tekst: Mitja Močnik

Občina Brda

Občni zbor OZVVS Brda v GonjačahČlani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Brda, smo se v soboto 24.03 2023 zbrali na svojem dobro obiskanem letnem zboru članov v Gonjačah. Pridružila sta se jim tudi gosta in to:župan občine Brda Franc Mužič in predsednik Pokrajinskega odbora ZVVS Severnoprimorske Jožef Člekovič. Zbor je soglašal, da je veteranskemu združenju v preteklem letu uspelo realizirati vsakoletne tradicionalne aktivnosti. Ocenili so, da jim zaradi opravljenega dela uspeva ohranjati pozornost ter ugled organizacije v lokalnem in širšem okolju. Sodelovanje z občino Brda in županom je bilo v preteklem letu dobro in želijo si, da bi se to nadaljevalo tudi v prihodnje. Tudi za leto 2023 so si zastavili obsežen načrt dela. Naj iz programa, ki ga je predstavil predsednik Jože Abramič izpostavimo predvsem pohod »POT MIRU« kateri bo v mesecu maju in Izlet kateri se izvede v mesecu oktobru. Prejemnika priznanj zlato plaketo ZVVS sta za svoje delo v OZVVS Brda prijela Jože Abramič in Mitja Močnik . Srečanje so veterani skupaj s svojimi gosti zaključili s prijateljskim druženjem katero nam je omogočila Gostilna »PRI MARJOTU« . Predsednik OZVVS Brda Jože Abramič

Občina Brda

Objava ZVVSKljub pravočasni oddaji prikaza nasprotnih dejstev, današnja Mladina še ni objavila našega odgovora Zveze veteranov vojne za Slovenijo na nekatere navedbe dr. Repeta v njegovem intervjuju za ta tednik. Članek objacljamo v celoti. Kaj ostane od mita o osamosvojitveni vojni, če odstranimo ves balast II. Avtor prispevka z zastavljenim vprašanjem v naslovu bi se lahko vprašal tudi drugače, recimo: »Kaj bo ostalo od izborjene samostojne in suverene države Republike Slovenije, če odstranimo ves politično strankarski balast«? Zavedava se, da pisanje o bližnji preteklosti ni hvaležno početje, ne glede na to, ali si tudi sam udeleženec časa in dogodkov, o katerih pišeš. Piscem in avtorjem različnih prispevkov, ki niso zgodovinarji, se lahko marsikaj spregleda. Obstajajo pa dejstva, ki jih pa zgodovinar ne sme ali pa vsaj ne bi smel prezreti. V svojem prispevku želiva opozoriti na opis vloge Teritorialne obrambe RS in njenih pripadnikov, ki je v marsikaterem delu prispevka z naslovom »Kaj ostane od mita o osamosvojitveni vojni, če odstranimo ves balast ?«, ki je v posameznih delih žaljiv in ne ustreza resnici. Formalno je vojna za Slovenijo, če odmislimo teoretične definicije vojne, res trajala deset dni. Odmislimo, da so »mirnodobni uradniški kadri«, katerih nas je bilo le nekaj sto, kot jih imenuje spoštovani dr. Repe, več kot leto dni usposabljali in urili enote TO za morebiten spopad z enotami JLA po načrtih, ki smo jih izdelali sami, brez tujih svetovalcev. Odmislimo tudi to, da smo v tem prehodnem obdobju organizirali strukturo Narodne zaščite do organiziranja in imenovanja slovenskega RŠTO. Odmislimo tudi to, da so »sinekurne službe ali mirnodobni uradniški kadri« preprečili razorožitev slovenske TO in da smo se kljub nepremišljeni reorganizaciji TO, katero je zaukazal obrambno-vojaški vrh (slovenski RŠTO in MORS) neposredno pred vojno nevarnostjo, uspeli pripraviti za učinkovit oboroženi odpor JLA. Odmislimo tudi to, da so se bile enote TO na Primorskem že 26. junija 1991, v času velikega slavja v Ljubljani, torej dan prej, pripravljene spopasti z oklepnimi enotami JLA, pa so jim to politiki iz Ljubljane prepovedali uporabiti orožje, tako, da so se nato množice brez orožja zoperstavile vojaški sili. Ali jih je zato bilo po vojni potrebno zmerjati s strahopetci? Več kot dvajset let smo poslušali laži in obtožbe, da je TO bila razorožena, celo, da se je sama razorožila! Ni bilo politika ne leve in ne desne politične opcije, ki bi se upala z besedami upreti tem obtožbam in tudi fizičnim grožnjam. To je storil le prvi predsednik Milan Kučan, ki je bil najbolj obtoževan v zvezi z razorožitvijo. Danes, ko vzamete v roke knjigo »Orožja nismo oddali 1990« in so jo spisali in izdale »veteranske organizacije« na podlagi uradnih dokumentov je jasno, da TO ni bila nikoli razorožena. Nasprotno, Slovenija je imela toliko orožja, da so lahko že jeseni leta 1990 orožje dajali na reverz Hrvaški. To je počelo tako Ministrstvo za notranje zadeve in kot tudi Ministrstvo za obrambo. Zgodovinarji bodo lahko ugotavljali, ko bodo odprti arhivi, ali se je orožje oddajalo na reverz Hrvaški na podlagi slovensko – hrvaškega sporazuma med obrambnimi in notranjimi ministri ali na podlagi drugih dogovorov, vsekakor pa je bilo dobro, da je izvajanje tega sporazuma pravočasno preprečilo Predsedstvo RS, kot navaja dr. Repe. V isti knjigi na strani 302 je zapisano, navajava: »Iz pregleda orožja in MES v kolektivni in osebni oborožitvi v ONZ na dan 10. julij 1990 je razvidno, da sta imeli milica in druge službe ONZ zelo veliko orožja in MES, in sicer 45.276 kosov. Temu je potrebno prišteti še 1.999 brzostrelk H-K MP5 s preklopnim in klasičnim kopitom, ki so jih enote ONZ prejele v januarju 1991«. Mogoče bodo arhivi, do katerih zgodovinarji ne morejo, dali odgovor, komu, čemu in za kakšne razmere je bilo namenjeno navedeno orožje, predvsem pa, zakaj ni bilo razdeljeno pripadnikom TO, če so bili brez orožja in opreme? Lahko bi opisovali tudi tistih nekaj alarmov in letalskih napadov na oddajnike, kakor tudi preko sedemdeset spopadov TO in milice z enotami JLA, vendar je vse to opisano v številnih knjigah in zbornikih. Že v drugi polovici leta 1990 so bili vpoklicani v vojne sestave enot TO številni pripadniki rezervne sestave, tisti, ki za naloge, ki so jih opravljali v TO, niso bili plačani in so se zavedali, da bodo lahko v spopadih tudi umrli. Žal se je to nekaterim zgodilo. Maja 1991 je tako bilo v TO vpoklicano 5129 pripadnikov, junija 30.260 in julija 36.965 pripadnikov TO. Da, bilo je nekaj nesreč z orožjem, tudi prometnih nesreč. Vendar to ne bi smel biti razlog za posploševanje. Žal mi je, da se tisti čas in predvsem ljudje, ki so se desetletja trudili in urili za vodenje in poveljevanje svojih enot, dr. Repe prikazuje kot tiste, ki niso bili kos nalogam. To so bili in so ljudje, ki so ne le morali, ampak so tudi hoteli prispevati k obrambi Slovenije. V strukture TO je bilo od njene ustanovitve leta 1968 do leta 1990 vključenih vsako leto več kot 60.000 pripadnikov, ki so bili ustrezno usposobljeni in veliko njih tudi posebej izurjenih. Zato je najmanj neprimerno deliti obrambno varnostne sile med osamosvojitveno vojno na tiste, ki so bile jedro odpora in na neizkušene pripadnike teritorialne obrambe. Ne glede na vse navedeno, pa so bili ti »neizobraženi in neizkušeni pripadniki TO«, ob podpori naroda in takratnega sistema SLO in DS, zmagovalci osamosvojitvene vojne. Za zaključek pa le to: ne bomo nasedli umetnim delitvam na razna »jedra in ostale«, ne glede, kdo in s kakšnim ciljem jih sproža. Nismo in ne želimo biti zaslugarji slovenske osamosvojitve. Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo in pripadnik TO od leta 1977 do 1995 dr. Tomaž Čas, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever

Sabotin

Dvig zastave ob dnevu samostojnosti in enotnostiZa samostojno državo je glasovalo okoli 95 odstotkov državljanov takratne Republike Slovenije, 23. decembra 1990 smo namreč Slovenci na referendumu odločali, ali naj se Slovenija, ki je bila takrat del Jugoslavije, odcepi in postane samostojna država. Rezultati plebiscita so bili prepričljivi. Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev. Za samostojno državo jih je glasovalo okoli 95 odstotkov, kar je pomenilo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev. Izide plebiscita so v slovenski skupščini uradno razglasili čez tri dni, 26. decembra. Ta dan zato obeležujemo dan samostojnosti in enotnosti, ki je državni praznik. Dragi rojaki te podatke se ne sme nikoli pozabiti zato čuvajmo kar smo takrat dosegli z enotnostjo. Srečno Slovenija! Predsednik OZVVS Brda Jože Abramič

Občina Brda

Voščilo 2023Spoštovani, različnost nas bogati, delitve pa so tiste, ki nas siromašijo. Samo dva milijona nas je. Zavedajmo se, da ustvarjanje delitev lahko koristi posameznikom, tudi političnim skupinam, zagotovo pa ne nam kot družbi. In spoštovani politiki, rojaki, umaknimo žaljive besede iz svojih besednjakov. Slovenija je tako kot pred desetletji še vedno država naravnih lepot, pridnih in prijaznih ljudi, pokažimo to tudi v komunikaciji na družbenih omrežjih in vseh porah našega družbenega življenja. Spoštovani gospe in gospodje, smo generacija ki je imela zgodovinsko srečo in pogum, da se je lahko odločala o samostojnosti – ampak zdaj so na potezi mlajše generacije katere bojo gradile, ne razdirale, iskale skupne točke, ne pregrad. Samo s strpnim državljanskim tkanjem vsakodnevnih odgovornosti lahko vsak izmed nas prispeva k demokratični, pravični in uspešni Sloveniji, ki nam bo vsem v ponos in veselje. Tone Pavček je tako zapisal v svojih zapisih, treba je mnogo tišine, tišine zunaj in znotraj nas, da bi slišali glas, tihi , plahi pojemajoči glas golobov, mravelj, ljudi, src in njih veličine sredi krivic in vojska, sredi vsega tega, kar ni kruh, ljubezen in ne dobrota. Vsem državljankam in državljanom, vsem Slovenkam in Slovencem doma in po svetu iskreno čestitam ob državnem prazniku, dnevu samostojnosti in enotnosti. Dovolite mi še, da vam ob prihajajočih prazničnih dneh zaželim, da bi nas leto 2023 obdarilo s srečo in zdravjem ter nas okrepilo v prepričanju, da zmoremo kot družba doseči tudi najzahtevnejše cilje. Srečno, Slovenija! Predsednik OZVVS Brda Jože Abramič

Občina Brda

Izjava Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Zveze policijskih veteranskih društev SeverMUZEJ OSAMOSVOJITVE-IZJAVA ZVEZE VETERANOV VOJNE ZA SLOVENIJO IN ZVEZE POLICIJSKIH VETERANSKIH DRUŠTEV SEVER Člani predsedstva Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) so na svoji redni seji dne 10. novembra 2022 razpravljali o predlogu Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (ZVSO), da bi v Sloveniji še naprej imeli »samostojni muzej osamosvojitve«. Predlog podpirata politični stranki SDS in NSi, katerih vidni člani so bili med ustanovitelji in člani omenjenega združenja. O predlogu ZVSO je razpravljal tudi upravni odbor Zveze policijskih veteranskih društev Sever (ZPVD Sever). Glede na to, da veterani vojne za Slovenijo, združeni v ZVVS in ZPVD Sever nismo bili vključeni v kakršno koli razpravo glede potrebe po samostojnem muzeju osamosvojitve, smo dolžni slovenski javnosti jasno izraziti svoje stališče glede omenjenega predloga, predvsem zaradi tega, ker združujemo več kot 30.000 članov, od katerih nas ima priznani status vojnega veterana več kot 24.000 članov. Vzpodbudila pa nas je tudi izjava predsedniškega kandidata, da je za mnenje potrebno najprej vprašati vojne veterane. Zakaj nas torej nihče ni vprašal vsaj za naše mnenje? To je nedostojno, nespodobno, žaljivo in kaže na izključevanje velikega dela vojnih veteranov - pripadnikov Teritorialne obrambe in milice, ki so z orožjem v roki branili na plebiscitu izraženo voljo velike večine prebivalk in prebivalcev Slovenije. Veterani združeni v ZVVS in ZPVD Sever si želimo, da bi bila osamosvojitev, vključno z vojno za Slovenijo predstavljena čim bolj objektivno, na podlagi zgodovinsko ugotovljenih dejstev. Arhivsko gradivo (predmeti, dokumenti, fotografski in filmski materiali) se nahaja in hrani v različnih muzejih in zasebnih zbirkah. Del tega arhiva je lahko izpostavljen izgubi ali celo njegovemu uničenju, s tem pa bi lahko nastala nepopravljiva škoda. Obdobje slovenskega osamosvajanja, katerega naj bi Muzej slovenske osamosvojitve muzeološko predstavljal, je neločljivi del novejše slovenske zgodovine, zato po našem mnenju in oceni stroke sodi pod skupno streho Muzeja novejše zgodovine Slovenije in njegovih kustosov, muzealcev in drugih strokovnih sodelavcev. Skrbi nas dejstvo, da je to postala, kot je izjavil predsednik republike in vrhovni poveljnik obrambnih sil gospod Borut Pahor, politična odločitev, o kateri se želi pogovoriti s predsednikom vlade. O strokovnih razlogih gospod predsednik seveda ne želi govoriti, iz njegove izjave pa lahko sklepamo, da je možna popolnoma politično prikrojena razlaga prikaza dejstev v procesu osamosvajanja, kar pa nikakor ni v državotvornem in narodno tvornem interesu. Ravno zaradi takšne ugotovitve smo mnenja, da mora biti muzej osamosvojitve oddelek ali kustodiat Muzeja novejše zgodovine, ki proučuje in ohranja zgodovinsko védenje vse od razpada monarhije dalje, torej od leta 1918. Vključno z obdobjem generala Maistra in njegovo vlogo pri narodni osvoboditvi Štajerske z Mariborom 1918-1919, tigrovcev, čas NOB 1941-1945 in kot krono uporništva slovenskega naroda v 20. stoletju - osamosvojitev Slovenije v 1990-1991 skupaj z vsemi procesi demokratizacije Slovenije. S takšno odločitvijo bo tistim, ki jim je lastninjenje osamosvojitve način življenja, odvzeta možnost ustvarjanja nadaljnjih delitev tudi ob takšnem zgodovinskem dejanju, kot je bila osamosvojitev Slovenije. Zgodovinska stroka naj opravi svoje delo v skladu z znanstvenimi standardi in normativi ter objektivno postavi tudi slovensko osamosvojitev v čas in prostor. Ladislav Lipič predsednik ZVVS Dr. Tomaž Čas predsednik ZPVD Sever

Cerje

Kitajski vojaški ataše višji polkovnik Yinsheng Zhang ob obisku Cerja V četrtek 14.7.2022 je Pomnik miru obiskal kitajski vojaški ataše, višji polkovnik Yinsheng Zhang s soprogo,hčerko in svojim namestnikom, v spremstvu predstavnikov veteranskega združenja SEVER Draga Kosmača, Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Brda Jožeta Abramiča ter združenja MORIS. Uradnemu sprejemu župana Mauricija Humarja, ki je ob tej priložnosti poudaril poslanstvo pomnika kot varuha spomina na tragiko 1. svetovne vojne , 2. svetovne vojne ter vojne za Slovenijo 1991 leta. V zadnjem času pa vse pomembnejšo vlogo glasnika miru, je sledil protokolarni vpis atašejevega sporočila v knjigo častnih gostov. Direktorica Turizma Miren-Kostanjevica, mag. Ariana B. Suhadolnik je zgodbo turistične destinacije Miren Kras predstavila preko ogleda promocijskega videa, v nadaljevanju pa je skupino čez vsebine muzejskih in umetniških zbirk popeljala Anja Sedevčič Lasič. Ataše je izkazal iskreno zanimanje za zgodbo pomnika preko številnih vprašanj ter v pogovoru izrazil veliko navdušenje nad Slovenijo kot urejeno, zeleno, zelo lepo, gostoljubno in mirno državo. Poudaril je, da si tudi Kitajska prizadeva za ponovno vzpostavitev miru v Ukrajini. Pristojne je povabil, da spremljamo aktivnosti kitajskega veleposlaništva in negujemo vezi prijateljstva med narodi, da preprečimo podobne grozote. Pot iz Cerja je skupina nadaljevala v Novo Gorico, na Trg Evrope. Takšni obiski so, poleg priložnosti za tkanje poslovnih in prijateljskih vezi, povezani tudi s trenutki premisleka o odgovornosti slehernega naroda, velikih in majhnih držav, za ohranjanje ravnovesja političnih in ekonomskih interesov in apetitov ter razumevanja najpomembnejše vrednote, ki bo ohranila mir na našem planetu.

Gorjansko

Danijel Božič podpredsednik ZVVSUmrl je Danijel Božič, ki je dejavno sodeloval pri številnih prelomnih in pomembnih trenutkih v zgodovini Primorske in Slovenije. Bil je novinar, publicist, politik, pionir v nastajajoči akademski strukturi na Primorskem, kulturni delavec, veteran Vojne za Slovenijo, zborovski pevec in še marsikaj. V spominu bo ostal tudi kot veder človek in polemičen sogovornik. GORJANSKO > Danijel Božič (1959 - 2022) je bil doma s Krasa, iz Gorjanskega. V Ljubljani je študiral na takratni FSPN, službeno pot pa je začel v Kopru, ki ga je poznal že iz dijaških let na koprski gimnaziji. Krajši čas je bil novinar v uredništvu našega časnika, to je bila njegova prva “prava” zaposlitev, tleče spremembe v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so ga kmalu potegnile na čelo koprske občinske organizacije ZSMS, da je “od znotraj” sodeloval pri družbenih spremembah. Bil je prodoren, zato je bil deležen kandidature in poti v Ljubljano na mesto sekretarja republiške konference ZSMS, kjer je med letoma 1986 in 1988 ob boku predsednika Toneta Anderliča pomagal utreti pot nekaterim ključnim družbenim spremembam tistega časa. Leta 1989 se je vrnil v novinarstvo, takrat je bil tudi delegat v slovenski skupščini, ki je izglasovala samostojnost. Bil je udeleženec Vojne za Slovenijo in kasneje veteranski funkcionar, soorganizator spominskih pohodov Ankaran - Triglav (udeležil se jih je 18), pa tudi urednik časopisa Veteran in zbornika o vidikih vojne leta 1991 na južnem Primorskem. Božič je v začetku devetdesetih let zašel na akademski parket, postal je tajnik takratne Višje pomorske šole, v tistem času pa je deloval tudi v iniciativni skupini za razvoj visokega šolstva v slovenski Istri, na političnem polju pa kot državni svetnik. Z Bernardina je po vmesni postaji v zasebnem podjetju prišel na sveže ustanovljeno Visokošolsko središče v Kopru. S prodornostjo, dobro organizacijo in poznanstvi v Ljubljani je bil med najbolj zaslužnimi za ustanovitev dovolj fakultet, visokih šol in inštitutov za oblikovanje Univerze na Primorskem. Spet je “prestopil” v novinarstvo, bil urednik na TV Koper Capodistria in se podpisal pod dokumentarce Pesem kamna, Gorska lepotica (ob 100-letnici Soške proge) in Zamolčani dan (o Primorskem Dnevu prej). 2006 je prevzel službo na Krasu, vnovič oral akademsko ledino, tokrat na čelu Višjega in visokošolskega središča Sežana. V tem času se je družina preselila iz Kopra v Gorjansko, štiri leta kasneje pa je Danijel Božič postal župan občine Komen. Kasneje je bil glavni tajnik Univerze na Primorskem in nazadnje na MO Koper zadolžen za varovanje občinskih interesov pri gradnji drugega tira. Božič je bil aktiven na sto koncih. Bil je pevec v številnih pevskih zborih, klaviaturist in pevec v zasedbi Zodiak, imel je takšne in drugačne funkcije na lokalni in državni ravni, med drugim je bil predsednik upravnega odbora Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije. V njegovem značaju sta se prepletali tako kraška trma kot sredozemska mehkoba. Danijel zahvaljujemo se ti za vse kar si napravil za nas,družini pa izrekamo iskreno sožalje. Naj ne bo nikoli pozabljeno! Predsedstvo OZVVS Brda