NAJNOVEJŠE NOVICE IN DOGODKI

7.Pohod POTI MIRUPohod OZVVS Brda po Poti miru v občini Brda Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Brda (OZVVS Brda) je v sodelovanju z Občino Brda in Zavodom za turizem, kulturo, mladino in šport Brda je izvedlo 7. pohod po Poti miru v občini Brda. S pohodi so začeli člani OZVVS Brda ob zaključku čezmejnega sodelovanja v okviru projekta Poti miru od Alp do Jadrana v katerem so sodelovali z dogovor z Občino Brda in Fundacijo Poti miru v Posočju iz Kobarida pred slabimi desetimi leti. Trasa pohoda se vsako leto odvija na drugi lokaciji v mejah občine Brda in vsakih je obogatena s kratkimi vojnozgodovinskimi predstavitvami iz obdobja zgodovine Brd do osamosvojitvene vojne za Slovenijo leta 1991. Letošnjega pohoda se je udeležilo osemdeset pohodnikov iz domačega združenja, OZVVS Krasa in Brkinov, OZVVS Škofja Loka, OZVVS Ajdovščina-Vipava, OZVVS Idrija-Cerkno in drugi. Kraševci so najprej poskrbeli, da so se udeleženci pohoda najprej okrepčali z odličnim pršutom tako, da so se pohodniki lahkih nog odpravili na dobrih sedem kilometrov dolgo pot. Sam pohod je potekal po nezahtevni trasi od gasilskega doma na Dobrovem mimo gradu Dobrovo do razgledne točke Na vrhu kota 167m, skozi Medano v dolino potoka Oblenča in se ponovno povzpel v Biljano in zaključil v gasilskem domu. Na poti so se pohodniki okrepčali na domačiji Aleša Simčiča v Medani vmes pa sta za vse potrebno skrbela briška veterana Boris Simčič in Jadran Bajt. Pohodniki so se na trasi pohoda seznanili še z vojnozgodovinskimi dogodki iz obdobja prve svetovne vojne, ki jih je predstavil Mitja Močnik. Na zaključku pohoda pa je pogostitev potekala s strani Deana Ambrožiča, okusne Briške češnje pa je poskrbela družina Drufovka iz turistične kmetije Pri Bregarju iz Podsabotina. Udeleženci pohoda so se po prijetnem zaključnem druženju z lepimi občutki in veselja polni razšli s pozdravom: Na svidenje naslednje leto! Tekst: Mitja Močnik

Občina Brda

Občni zbor OZVVS Brda v GonjačahČlani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Brda, smo se v soboto 24.03 2023 zbrali na svojem dobro obiskanem letnem zboru članov v Gonjačah. Pridružila sta se jim tudi gosta in to:župan občine Brda Franc Mužič in predsednik Pokrajinskega odbora ZVVS Severnoprimorske Jožef Člekovič. Zbor je soglašal, da je veteranskemu združenju v preteklem letu uspelo realizirati vsakoletne tradicionalne aktivnosti. Ocenili so, da jim zaradi opravljenega dela uspeva ohranjati pozornost ter ugled organizacije v lokalnem in širšem okolju. Sodelovanje z občino Brda in županom je bilo v preteklem letu dobro in želijo si, da bi se to nadaljevalo tudi v prihodnje. Tudi za leto 2023 so si zastavili obsežen načrt dela. Naj iz programa, ki ga je predstavil predsednik Jože Abramič izpostavimo predvsem pohod »POT MIRU« kateri bo v mesecu maju in Izlet kateri se izvede v mesecu oktobru. Prejemnika priznanj zlato plaketo ZVVS sta za svoje delo v OZVVS Brda prijela Jože Abramič in Mitja Močnik . Srečanje so veterani skupaj s svojimi gosti zaključili s prijateljskim druženjem katero nam je omogočila Gostilna »PRI MARJOTU« . Predsednik OZVVS Brda Jože Abramič

Občina Brda

Objava ZVVSKljub pravočasni oddaji prikaza nasprotnih dejstev, današnja Mladina še ni objavila našega odgovora Zveze veteranov vojne za Slovenijo na nekatere navedbe dr. Repeta v njegovem intervjuju za ta tednik. Članek objacljamo v celoti. Kaj ostane od mita o osamosvojitveni vojni, če odstranimo ves balast II. Avtor prispevka z zastavljenim vprašanjem v naslovu bi se lahko vprašal tudi drugače, recimo: »Kaj bo ostalo od izborjene samostojne in suverene države Republike Slovenije, če odstranimo ves politično strankarski balast«? Zavedava se, da pisanje o bližnji preteklosti ni hvaležno početje, ne glede na to, ali si tudi sam udeleženec časa in dogodkov, o katerih pišeš. Piscem in avtorjem različnih prispevkov, ki niso zgodovinarji, se lahko marsikaj spregleda. Obstajajo pa dejstva, ki jih pa zgodovinar ne sme ali pa vsaj ne bi smel prezreti. V svojem prispevku želiva opozoriti na opis vloge Teritorialne obrambe RS in njenih pripadnikov, ki je v marsikaterem delu prispevka z naslovom »Kaj ostane od mita o osamosvojitveni vojni, če odstranimo ves balast ?«, ki je v posameznih delih žaljiv in ne ustreza resnici. Formalno je vojna za Slovenijo, če odmislimo teoretične definicije vojne, res trajala deset dni. Odmislimo, da so »mirnodobni uradniški kadri«, katerih nas je bilo le nekaj sto, kot jih imenuje spoštovani dr. Repe, več kot leto dni usposabljali in urili enote TO za morebiten spopad z enotami JLA po načrtih, ki smo jih izdelali sami, brez tujih svetovalcev. Odmislimo tudi to, da smo v tem prehodnem obdobju organizirali strukturo Narodne zaščite do organiziranja in imenovanja slovenskega RŠTO. Odmislimo tudi to, da so »sinekurne službe ali mirnodobni uradniški kadri« preprečili razorožitev slovenske TO in da smo se kljub nepremišljeni reorganizaciji TO, katero je zaukazal obrambno-vojaški vrh (slovenski RŠTO in MORS) neposredno pred vojno nevarnostjo, uspeli pripraviti za učinkovit oboroženi odpor JLA. Odmislimo tudi to, da so se bile enote TO na Primorskem že 26. junija 1991, v času velikega slavja v Ljubljani, torej dan prej, pripravljene spopasti z oklepnimi enotami JLA, pa so jim to politiki iz Ljubljane prepovedali uporabiti orožje, tako, da so se nato množice brez orožja zoperstavile vojaški sili. Ali jih je zato bilo po vojni potrebno zmerjati s strahopetci? Več kot dvajset let smo poslušali laži in obtožbe, da je TO bila razorožena, celo, da se je sama razorožila! Ni bilo politika ne leve in ne desne politične opcije, ki bi se upala z besedami upreti tem obtožbam in tudi fizičnim grožnjam. To je storil le prvi predsednik Milan Kučan, ki je bil najbolj obtoževan v zvezi z razorožitvijo. Danes, ko vzamete v roke knjigo »Orožja nismo oddali 1990« in so jo spisali in izdale »veteranske organizacije« na podlagi uradnih dokumentov je jasno, da TO ni bila nikoli razorožena. Nasprotno, Slovenija je imela toliko orožja, da so lahko že jeseni leta 1990 orožje dajali na reverz Hrvaški. To je počelo tako Ministrstvo za notranje zadeve in kot tudi Ministrstvo za obrambo. Zgodovinarji bodo lahko ugotavljali, ko bodo odprti arhivi, ali se je orožje oddajalo na reverz Hrvaški na podlagi slovensko – hrvaškega sporazuma med obrambnimi in notranjimi ministri ali na podlagi drugih dogovorov, vsekakor pa je bilo dobro, da je izvajanje tega sporazuma pravočasno preprečilo Predsedstvo RS, kot navaja dr. Repe. V isti knjigi na strani 302 je zapisano, navajava: »Iz pregleda orožja in MES v kolektivni in osebni oborožitvi v ONZ na dan 10. julij 1990 je razvidno, da sta imeli milica in druge službe ONZ zelo veliko orožja in MES, in sicer 45.276 kosov. Temu je potrebno prišteti še 1.999 brzostrelk H-K MP5 s preklopnim in klasičnim kopitom, ki so jih enote ONZ prejele v januarju 1991«. Mogoče bodo arhivi, do katerih zgodovinarji ne morejo, dali odgovor, komu, čemu in za kakšne razmere je bilo namenjeno navedeno orožje, predvsem pa, zakaj ni bilo razdeljeno pripadnikom TO, če so bili brez orožja in opreme? Lahko bi opisovali tudi tistih nekaj alarmov in letalskih napadov na oddajnike, kakor tudi preko sedemdeset spopadov TO in milice z enotami JLA, vendar je vse to opisano v številnih knjigah in zbornikih. Že v drugi polovici leta 1990 so bili vpoklicani v vojne sestave enot TO številni pripadniki rezervne sestave, tisti, ki za naloge, ki so jih opravljali v TO, niso bili plačani in so se zavedali, da bodo lahko v spopadih tudi umrli. Žal se je to nekaterim zgodilo. Maja 1991 je tako bilo v TO vpoklicano 5129 pripadnikov, junija 30.260 in julija 36.965 pripadnikov TO. Da, bilo je nekaj nesreč z orožjem, tudi prometnih nesreč. Vendar to ne bi smel biti razlog za posploševanje. Žal mi je, da se tisti čas in predvsem ljudje, ki so se desetletja trudili in urili za vodenje in poveljevanje svojih enot, dr. Repe prikazuje kot tiste, ki niso bili kos nalogam. To so bili in so ljudje, ki so ne le morali, ampak so tudi hoteli prispevati k obrambi Slovenije. V strukture TO je bilo od njene ustanovitve leta 1968 do leta 1990 vključenih vsako leto več kot 60.000 pripadnikov, ki so bili ustrezno usposobljeni in veliko njih tudi posebej izurjenih. Zato je najmanj neprimerno deliti obrambno varnostne sile med osamosvojitveno vojno na tiste, ki so bile jedro odpora in na neizkušene pripadnike teritorialne obrambe. Ne glede na vse navedeno, pa so bili ti »neizobraženi in neizkušeni pripadniki TO«, ob podpori naroda in takratnega sistema SLO in DS, zmagovalci osamosvojitvene vojne. Za zaključek pa le to: ne bomo nasedli umetnim delitvam na razna »jedra in ostale«, ne glede, kdo in s kakšnim ciljem jih sproža. Nismo in ne želimo biti zaslugarji slovenske osamosvojitve. Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo in pripadnik TO od leta 1977 do 1995 dr. Tomaž Čas, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever

Sabotin

Dvig zastave ob dnevu samostojnosti in enotnostiZa samostojno državo je glasovalo okoli 95 odstotkov državljanov takratne Republike Slovenije, 23. decembra 1990 smo namreč Slovenci na referendumu odločali, ali naj se Slovenija, ki je bila takrat del Jugoslavije, odcepi in postane samostojna država. Rezultati plebiscita so bili prepričljivi. Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev. Za samostojno državo jih je glasovalo okoli 95 odstotkov, kar je pomenilo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev. Izide plebiscita so v slovenski skupščini uradno razglasili čez tri dni, 26. decembra. Ta dan zato obeležujemo dan samostojnosti in enotnosti, ki je državni praznik. Dragi rojaki te podatke se ne sme nikoli pozabiti zato čuvajmo kar smo takrat dosegli z enotnostjo. Srečno Slovenija! Predsednik OZVVS Brda Jože Abramič

VEČ NOVIC IN DOGODKOV >>

NAJNOVEJŠE IZ MULTIMEDIJE

VEČ IZ MULTIMEDIJE>>