NAJNOVEJŠE NOVICE IN DOGODKI

Sabotin

Dvig zastave na Sabotinu ob dnevu Državnosti.Spoštovani! ob dnevu državnosti si ne smemo delati iluzij, da lahko o vseh vprašanjih vsi mislimo enako. Nimamo vsi enakih vrednot, interesov, pogleda na svet in življenjskega sloga. Takšna enotnost tudi ni potrebna. Bogastvo in lepota življenja v družbi sta prav v tem, da smo si v marsičem različni. Za prijetno sožitje v družbi je bistveno, da se te različnosti zavedamo in jo spoštujemo. Tudi kadar se ne strinjamo s sočlovekom, je prav, da mu pazljivo prisluhnemo in spoštujemo njegov pogled. Nihče nima pravice poveličevati le svojega mnenja in zaničevati mnenja drugih, kaj šele vsiljevati drugim svoj pogled na svet in svoje vrednote. Misel, duh in ravnanje vsakega človeka morajo biti svobodni, dokler ne škodujemo drugemu. Svoboda, o kateri je veliko razmišljal in pisal preminuli veliki pisatelj in politik Vaclav Havel, to je svoboda, da poveš svoje mnenje, svojo resnico, je neprecenljiva pridobitev družbenega razvoja. Tudi v politiki nikoli ne bomo imeli enakih mnenj o vseh vprašanjih. Pomembno je, da smo pri razpravi o političnih vprašanjih drug do drugega spoštljivi in strpni, da ne zaničujemo drugačnih mnenj, da razpravljamo kulturno in drug drugega prepričujemo z razumnimi in stvarnimi argumenti. Nič ni narobe, če je politična debata včasih ostra, začinjena je lahko tudi s ščepcem čustev in strasti, vedno pa moramo pri tem imeti občutek za pravo mero in kulturo dialoga, v kateri zmaguje moč argumentov. Tudi ko nastanejo spori in zamere, kar je v političnem življenju skoraj neizogibno, jih moramo hitro vreči čez rame, da bi lahko uspešno sodelovali v dobro naših državljank in državljanov. Za ponovni zagon Slovenije potrebujemo v politiki veliko sodelovanja in pozitivne energije. Čeprav imamo o marsičem različna mnenja, moramo biti pri nekaterih stvareh, zlasti pri prizadevanju za blaginjo naših državljank in državljanov, složni in enotni. Za slogo je treba včasih postaviti v ozadje lastni interes, pozabiti na kako zamero, biti strpen in velikodušen in se čim večkrat vprašati, kaj lahko domovina stori za nas, temveč tudi, kaj lahko mi storimo zanjo. Spoštovani, danes je v slovenski družbi res veliko apatije in pesimizma, vendar je še vedno veliko zadovoljnih in optimističnih ljudi. Potrudimo se, da optimizem in zadovoljstvo prevladata. Verjemimo vase in v svoje sposobnosti, saj smo jih že velikokrat v preteklosti dokazali. Verjemimo in zaupajmo tudi v svojo državo in njene institucije. Hkrati pa bodimo do njih kritični in zahtevajmo, da se stalno izboljšujejo. Kot državljani se zavedajmo, da imamo pravico od države in njenih institucij zahtevati, da nam služijo kot kakovosten in učinkovit servis. Današnji dan nam daje priložnost, da se spomnimo, kakšno moč imamo v slogi in kaj vse smo bili sposobni doseči z enotnostjo. Razmišljajmo o tem in si zaželimo čim več trenutkov sloge in enotnosti. Ob državnem prazniku, Dnevu državnosti prejmite iskrene čestitke in zahvalo za izborjeno samostojnost Republike Slovenije, naše države in naše skupne domovine! Naj ne bo nikoli pozabljeno! Jože Abramič

Gornje Cerovo

6.POHOD POT MIRU v Gornjem CerovemObmočno združenje veteranov vojne za Slovenijo Brda je v soboto 28. 5. 2022 izvedlo svoj šesti pohod po Poti miru v občini Brda v sodelovanju z občino Brda in Zavodom za turizem, kulturo, mladino in šport Brda. OZVVS Brda v sklopu izvedenega projekta Pot miru od Alp do Jadrana vsako leto organizira zadnjo soboto v mesecu maju tradicionalni vodeni pohod po Poti miru. Zadnji pohod so izvedli leta 2019 potem pa je aktivnost dve leti mirovala za radi ukrepov vezanih na kovid epidemijo. Letos so pohodniki prehodili skoraj 9 kilometrsko pot na trasi Gornje Cerovo – ob državni meji z Italijo – dolina potoka Birše – Gornje Cerovo. Pohodnike je pozdravil predsednik OZVVS Brda Jože Abramič in se zahvalil vsem za udeležbo kljub slabemu vremenu, ki pa je bilo le naklonjeno pohodnikom tako, da se je pohod izvedel brez dežja. Za okrepčilo pred začetkom pohoda so poskrbeli Kraševci iz OZVVS Krasa in Brkinov z odličnim pršutom in drugimi dobrotami. Zgodovinski oris in predstavitev zgodovine Brd in dogajanja med prvo svetovno vojno na območju Brd je na posameznih točkah predstavil Mitja Močnik. Pohodniki so se poleg zgodovine Brd seznanili tudi z znamenitostmi v okolici trase pohoda. Pohoda se je udeležilo skoraj sedemdeset pohodnikov in udeležencev iz območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo iz Brd, Kanala ob Soči, Krasa in Brkinov, območno združenje Slovenskih častnikov Sežana, policijskega veteranskega združenja Sever iz Nove Gorice in drugi. Na trasi pohoda so se pohodniki seznanili z delovanjem italijanske vojske v obdobju prve svetovne vojne na tem območju kjer so zgradili številne vojaške ceste in ozkotirno progo po dolini potoka Birše, z delovanjem vojaških poljskih bolnišnic v Kojskem, Šmartnem idr, logistično oskrbo in žičnice na območju Brd za potrebe italijanske vojske. Močnik je predstavil tudi širšo zgodovino Brd in poudaril represijo italijanske vojaške oblasti po zasedbi Brd konec maja 1915. Pohodniki so se po zaključku pohoda zbrali v dvorani Mladinskega kluba v Cerovem. Tu smo se vsi okrepčali z odličnim pasuljem iz restavracije Gurman iz Nove Gorice in žlahtno briško kapljico. Predsednik OZVVS Brda Jože Abramič pa je v zahvalo za predhodna leta predsedovanja OZVVS Brda in vložen trud in delo pri delovanju društva ter pri projektu Poti miru v občini Brda Mitji Močniku podelil zlato medaljo OZVVS Brda. Dan se je zaključil v prijetnem vzdušju tako organizatorjev kot gostov in udeležencev pohoda. Nasvidenje do naslednjega leta, ko se ponovno vidimo v Goriških Brdih. Mitja Močnik

Medana

Dan upora proti okupatorjuMedana 2022 - PROSLAVA UPORA OF PROTI OKUPATORJU Kučan: »Odločitev za upor je svobodna. Svobode ni mogoče kupiti.« Prvi predsednik Slovenije je v govoru ob Dnevu upora proti okupatorju dejal, da po nedeljskih volitvah upa in želi, da bi odslej Slovenci hodili v isto smer. Po različnih poteh, a z istim ciljem. Milan Kučan, prvi predsednik Slovenije Naj najprej povem, da tega izseka iz življenja Bricev v času druge svetovne vojne nisem poznal. Me je pa tragična usoda izgnanih v nemška koncentracijska taborišča globoko pretresla. Je ena od tragičnih zgodb, ki so se nam Slovencem zapisale v preizkušnjah polni preteklosti. A nas niso zlomile. Samo okrepile so našo odločenost, da ne sprejmemo usode, ki so nam jo hoteli vsiliti tujci. Ena najstrahotnejših je doletela prav Primorce v času razraščanja in divjanja italijanskega fašizma. A ste se mu uprli, kot se je velika večina Slovencev uprla usodi, ki so nam jo namenili okupatorji. Tega upora se spominjamo 27. aprila, ko je leta 1941 OF pozvala Slovence k oboroženi vstaji. Za vas, Brice, pa ta dan nosi še poseben, dragocen spomin. To je dan, ko so se na domove v briške vasi vrnili izgnanci iz Dachaua, potem ko so preživeli njegove strahote. Nekateri se žal niso vrnili. Tudi njih se spominjamo. Bila je vojna. V vojnah se pokažejo najtemnejša, pa tudi najsvetlejša dejanja, kar jih premore človeštvo. Dogajajo se strahotni zločini, hkrati pa junaštva in pogum, ki daleč presegajo pripravljenost človeka na žrtvovanje v mirnem času. Vse to nam je Slovencem dobro znano iz vojn, ki smo jih bíli in ki so jih bíli na naših tleh. Nobene nismo pričeli mi. Bile so nam vsiljene. Tudi tista pred 30 leti, v kateri smo branili svojo odločitev za življenje v samostojni državi, in tista v drugi svetovni vojni, ko smo branili pravico slovenskega naroda do življenja in obstoja. Uprli smo se. Dokazali smo, da naroda, ki se bori za svobodo, ni mogoče premagati. Boj za svobodo zahteva velike žrtve, a narod, ki ve, zakaj se upira, jih zmore. Simbol našega upora je tudi Osvobodilna fronta. Njen klic je Slovence dvignil v boj, v osvobodilno vojno, v uporniško partizansko vojsko, vse do zmage in do prevzema odgovornosti za lastno usodo. To je zapisano v zgodovini našega naroda ne glede na poskuse tokratne oblasti, da jo zanika in predrugači s slavljenjem drugih dogodkov. Ideološka očala zgodovine pač ne morejo spremeniti. Vsak narod zmore ponotranjiti celoto svoje zgodovine. Velik del Slovencev je to že storil. Danes smo spet priče vojni. Pretreseni smo ob zločinski vojni v Ukrajini, ki se nikakor ne bi smela zgoditi. Zanjo ni opravičila. Zgodila se je, čeprav smo verjeli, da vojn zaradi izkušenj z vojnimi grozotami na Balkanu po razpadu Jugoslavije na evropski celini ne bo več. Zdaj je pri nas večkrat slišati primerjave med vojno v Ukrajini z vojno v Sloveniji, ki jo je povzročila agresija JLA po odločitvi dela političnega vodstva nekdanje skupne države. A je med tema vojnama razlika. Ob junaškem odporu teritorialne obrambe in milice ter s podporo visoke enotnosti ljudi smo v takratnem vodstvu države od vsega začetka aktivno delali za mir. Pred dejanjem osamosvojitve 25. junija smo vodstva drugih republik na srečanjih poskušali prepričati v dogovor o mirnem razhodu države. V republiški skupščini smo sprejeli resolucijo o mirni razdružitvi in jo predlagali v sprejem drugim republikam. Žal neuspešno. V pripravi nove ustave je na predlog močno razvitega mirovniškega gibanja potekalo podpisovanje deklaracija za mir za vnos mirovniškega člena v ustavo. Ko sem ob agresiji JLA državljane pozval k uporu, sem to storil z besedami: »V teh dnevih preizkušnje ostanite pogumni in trdni, s pokončno držo in brez zle misli, kot doslej.« Med vojno smo se po treh dneh, ob angažiranju takratne evropske skupnosti, začeli pogajati o premirju. Hoteli smo čim prej končati vojno in zavarovati življenja naših ljudi in tudi življenja mladih fantov v uniformah jugoslovanske armade, ki niso vedeli, zakaj se borijo v Sloveniji in zakaj morajo streljati na Slovence, s katerimi so poprej živeli skupaj toliko let. Kljub grožnjam dela generalitete v Beogradu in kljub militarističnim hotenjem nekaterih slovenskih politikov smo vojno končali z mirovnim sporazumom na Brionih. Nekateri so ga označili za izdajo. A Slovenija, ki si je z vojaškim odporom skupaj z zavezanostjo politiki miru v svetu pridobila velik moralni ugled, je takrat začela svojo uspešno pot samostojne države in njenega vključevanja v mednarodno skupnost suverenih držav. V Ukrajini prevladuje jezik vojne, ne jezik miru. Po tragičnih izkušnjah dveh svetovnih vojn je bila Evropa sredi osemdesetih let sposobna sprejeti dogovor za mir na svoji celini s Helsinško listino o varnosti in sodelovanju. V reševanju dolgotrajnega spora med Ukrajino in Rusijo ta mehanizem, ki se je razvil v Organizacijo o varnosti in sodelovanju v Evropi, ni bil spoštovan. Sporazumov med obema državama, doseženih v Minsku, državi nista uresničevali. Druge države, ki so v sporazumu sodelovale, niso dovolj pritiskale na državi in vztrajale na njegovem spoštovanju. Zdaj v tej nesrečni države žal odmevajo bobni vojne. Govorica miru je utišana. Premirja niso uresničena, pravih mirovnih pogajanj ni. Za to vojno ne bo opravičila. Rusije zgodovina za te nerazumne odločitve Kremlja za vojno ne bo oprala. Je zločin. Vojno je treba čim prej končati. Dolžnost mednarodne skupnosti je, da v njej ne posreduje le z orožjem, ampak z mirovnimi pobudami, tako kot je dolžnost ruskega in ukrajinskega vodstva, da se pogajata. Vojna se ne bo mogla končati z zmago enih in porazom drugih, predvsem ne z napadalčevo zmago. Tudi po vojni bodo Rusi in Ukrajinci sosedje. Sobivanje, kakršno koli že bo po tej vojni, polno nezaceljenih ran, bo prej ali slej zahtevalo sodelovanje in tudi skupno odgovornost za njun in evropski mir, za blaginjo in varnost njunih ljudi. Pri tem ne bo mogoče uveljavljati maksimalističnih zahtev, da bi nekdo vse izgubil, drugi pa dobil. Del svojih interesov je treba vedno videti tudi v sobivanju in vsaj v nenasilni skupni prihodnosti. O tem je treba razmišljati že zdaj, ko se v Ukrajini kopiči in govori predvsem orožje. O tem mora razmišljati tudi mednarodna skupnost, ki mora ob nujni vsestranski pomoči Ukrajini in nujnih sankcijah zoper Rusijo ustvarjati prostor predvsem za razmišljanje o takojšnjem koncu vojne, vojne, v kateri ne more biti zmagovalca. Tudi zaradi ukrajinskih beguncev, ki jih z razumevanjem in sočutjem sprejemamo tudi pri nas. Tudi Slovenci, tudi Brici, vemo, kaj pomeni biti izgnan in hrepeneti po vrnitvi na svoj dom. Prav zdaj, v odzvanjanju eksplozij in preštevanju žrtev, je čas za mirovništvo. Tako je bilo, čeprav v drugačnih razmerah, pa vendarle, v uporu zoper močnejšega agresorja tudi v Sloveniji. Ta izkušnja bi lahko bila prispevek slovenske politike h končanju vojne. Naj na koncu poudarim, da je odločitev za upor svobodna. Svobode ni mogoče kupiti. To je pokazalo tudi glasovanje na nedeljskih parlamentarnih volitvah. Upam in želim, da bi odslej Slovenci hodili v isto smer. Po različnih poteh, a z istim ciljem.

NAJNOVEJŠE IZ MULTIMEDIJE