NAJNOVEJŠE NOVICE IN DOGODKI

Kožbana

Slavnostni govornik Predsednik ZVVS Ladislav lipič v Kožbani-Goriška BrdaSpominska slovesnost ob 80. obletnici velikega zborovanja v Kožbani - Goriška brda. Slavnostni govornik Predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič je povedal: Spoštovani gospod župan, predsednik borčevske organizacije Žarko Kodermac, predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, tovarišice in tovariši in vsi udeleženci današnje slovesnosti Čeprav smo Dan državnosti praznovali pred dvema tednoma, je še vedno priložnost, da si izrečemo čestitke in naši državi zaželimo svetlo, lepo in predvsem varno pot v prihodnost ob naslednjih besedah: »Spoštujmo svojo državo in ljubimo svojo domovino«. Spoštovane, spoštovani! V prvih stavkih mojega govora bi se vam želel zahvaliti za priložnost, da lahko spregovorim ob 80. obletnici tako pomembnega dogodka, kot je bilo zborovanje nad vasjo Kožbana in namenoma navajam del na vabilu zapisanega besedila: »V nedeljo, 09. julija je bil v Brdih največji praznik. Tega dne se je prvič v zgodovini vršil veliki in svobodni volilni shod na planoti v hrastovem gozdičku nad vasjo Kožbana. Udeležilo se ga je nad 2000 ljudi. Na shodu sta govorila dva župnika, predsednik narodno osvobodilnega odbora tov. Taras in župnik, na čigar župnišču se je ta shod vršil. Mitinga sta se udeležila poslanec SNOS-a, znan primorski protifašistični borec in narodni poslanec tovariš Srebrnič in član pokrajinskega odbora za slovensko Primorje tov. Jošt«. To je le del zapisanega poročila v dokumentu poslanemu štabu 9. korpusa NOV in partizanskih odredov YU. V navedenem dokumentu je zapisano tudi to, da so na zborovanju sodelovali tudi predstavniki tujih vojaški misij. Prisoten je bil angleški major Tucker, italijanske partizane sta zastopala brigadni politkomisar Vanni in namestnik brigadnega komandanta Sasso. Našo partizansko vojsko pa sta zastopala tov. Tine, član odreda in kot zastopnica briških žena tovarišica Pavla. Podatke, zapisane na vabilu, tudi sam navajam in poudarjam iz dveh pomembnih razlogov in sicer: -prisotnost predstavnika angleške vojaške misije je bilo priznanje partizanski vojski kot polnopravni članici velike mednarodne proti hitlerjevske koalicije, kar nekateri tudi danes nočejo ali ne morejo, zaradi lastne kolaboracije s silami zla, razumeti -s prisotnostjo predstavnikov italijanskih partizanov pa se je potrdila skupna borba proti nemškemu okupatorju, italijanskemu fašizmu in slovenski belo-plavi gardi za osvoboditev, ki je bila tudi predpogoj za rešitev problemov v prihodnjih odnosih med italijanskim in slovenskim narodom na obmejnih in narodnostno mešanih predelih Kot nekdo, ki je bil rojen nekaj let po koncu druge svetovne vojne in ni bil udeleženec takratnih zgodovinskih dogodkov, ne morem zveneti popolnoma verodostojno. Svoja spoznanja sem zato črpal iz zapisanih zgodovinskih dokumentov in povzemal po spominu iz vsebine pogovorov z udeleženci dogodkov. Zato ne morem in tudi ne smem ne omeniti tovariša Janeza Stanovnika, ki je na slovesnosti prav tu, v Kožbani, pred desetimi leti, ob 70. obletnici spominske slovesnosti poudaril velik pomen zborovanja, navajam, »tudi zato, ker so na njem ljudem spregovorili tisti, ki so uživali veliko zaupanje domačinov in Primorcev«. V svojem govoru je tov. Stanovnik poudaril, da je bil narodnoosvobodilni boj Primorcev odločilen, da so zavezniki na mirovni konferenci po vojni Primorsko ponovno priključili k Sloveniji oz. tedanji Jugoslaviji. Njegova trditev, da so bili Primorci borci za slovensko mejo in če ne bi bilo Primorske, ne bi bilo slovenske države je v teh zapletenih razmerah, ko je pojav novega fašizma kruta realnost, še kako pomembna. Tudi zato je potrebno pritrditi temu, kar je zapisal angleški zgodovinar Taylor, da so Primorci plebiscit izglasovali s krvjo in zaradi tega, ker so Primorci tako množično podprli osvoboditev. Vse to in še marsikaj, kar je vezano na naš narodno osvobodilni boj in celotno uporništvo slovenskega naroda, je vgrajeno v temelje naše državnosti. Spomnimo se tega upornega duha na prostoru, ki zajema današnje ozemlje Slovenije: od izgube samostojnosti v prvi državi Karantaniji do kmečkih uporov in bojev za staro pravdo, od slovenskega protestantizma v 16. stoletju do zedinjene Slovenije 1848 in kasnejšega narodnega programa v 19. stoletju. Spomnimo se bojev za severno slovensko mejo v prelomnih letih 1918/1919 in vseh tistih mladih fantov, ki so padli za neko drugo državo. Spomnimo se tigrovcev in njihovega aktivnega upora zoper fašizem. Spomnimo se bazoviške gmajne in ubitih primorskih domoljubov, kateri še danes čakajo, da bo naša država poskrbela za blišč njihovih imen. In duh uporništva, o katerem govorim, naj prinaša tudi sporočilo o uporu in boju slovenske partizanske vojske v obdobju 1941-1945 in seveda o sklepnem dejanju naše samostojnosti-plebiscitu za samostojno slovensko državo leta 1990 z uspešno obrambo mlade države Slovenije v osamosvojitveni vojni leta 1991. Velikokrat slišimo nekakšno samo spraševanje, kaj bi bilo, če ne bi bilo generala Maistra, tigrovcev, NOV-kaj bi lahko leta 1991 osamosvajali? In če ne bi bilo teritorialcev in miličnikov in če ne bi bil preprečen miting resnice? Vsako takšno samo spraševanje je popolnoma odveč! Namesto tega moramo še bolj strniti vrste in se skupaj, z ramo ob rami, boriti za temeljne vrednote, ki so vgrajene v temelje naše države-pravičnost, tovarištvo, medsebojno spoštovanje in sodelovanje ter mir! Danes tisti, ki delijo Slovenke in Slovence na tiste, ki so bili za osamosvojitev ali proti osamosvojitvi, le nadaljujejo svoje poslanstvo ponovnega vzpodbujanja sovraštva in razdvajanja. Namesto vsega naštetega se raje veselimo in bodimo ponosni na vse, kar smo kot narod dosegli. Izborili smo si samostojnost in lastno državo s trudom in žrtvami številnih generacij. Danes je Slovenija vsaj formalno pravno gledano enakopravna članica evropske unije, vojaškega zavezništva NATO, članica OZN in letos že drugič nestalna članica varnostnega sveta OZN. Na mednarodnem področju so to gotovo dosežki, na katere smo lahko upravičeno ponosni in le ti nam omogočajo relativno varnost in mirno življenje na razburkanem evropskem političnem morju. Zavedati pa se moramo, da današnja Evropa ni več Evropa časa, ko smo jo videli in doživljali kot kontinent miru in stabilnosti. Vrednote, kot so mir, notranja povezanost različnih interesov, stabilnost in razvoj gospodarstva, kar bo povečevalo stopnjo medsebojnega zaupanja in preprečevalo vojne, je preteklost in o takšni Evropi razmišljamo le ljudje, ki jih danes imenujejo »nostalgiki preteklosti«. Danes v Evropi prevladujejo le gospodarski interesi ali bolje interesi kapitala ter trgovski interesi. Zaradi vojn, podnebnih sprememb in političnih nestabilnosti v posameznih neevropskih državah so se začele množične migracije, ki so preplavile zahodno Evropo in to traja še danes. Nesrečnike, ki bežijo pred vojnimi grozotami velik del evropske desne politike izkorišča za jačanje svoje politične opcije, ne glede na posledice, ki jih takšna politika povzroča. In takšna politika je vzrok, da je vojna potrkala tudi na vrata Evrope. Soseda naše sosede je v pravi, vroči vojni. Govorim o ukrajinsko-ruski vojni, ki ji ni videti konca. Med svetovnimi voditelji ni pripravljenosti za pogajanja in končanje vojne. Vtis, ki je več kot upravičen je, da potek in trajanje vojne narekujejo interesi orožarske industrije in z njimi povezanih političnih lobistov, ki so podnevi odeti v oblačila borcev za svetovni mir ponoči pa postanejo jastrebi, katerim je zaslužek in osvajanje tujih ozemelj z naravnimi viri posvečen cilj. In zgodila se je še ena vojna na bližnjem vzhodu, kjer je po terorističnem napadu palestinskega Hamasa Izrael napadel Palestince v Gazi. Nesorazmerna uporaba sile z grožnjo po potrebi popolnega uničenja Palestincev je rezultiralo v genocidu nad palestinskim narodom. Nihče od vplivnih in v vojno vpletenih pomembnih politikov pa ni pripravljen govoriti o vzrokih nastanka teh kriz in zakaj je do vojn sploh prišlo. Nekaj je pa gotovo-o končanju vojn bodo odločali veliki takrat, ko bodo doseženi njihovi interesi. Žal med njimi ne bo Evrope, ki je s svojo politiko izgubila status globalnega igralca. Vse, kar sem v zelo strnjeni vsebini imel priložnost povedati, je povzročilo v Evropi in seveda tudi pri nas v Sloveniji marsikaj, na kar ne moremo biti ponosni. Sovražni govor, širjenje dezinformacij, nasilje, sovraštvo postaja naš vsakdan. Ponovno se pojavljajo nekakšni stražarji naše varnosti, ki pa danes imajo vse znake fašizma in fašističnih formacij. Prižgane baklje, nacistični simboli, demonstracija nasilja in korakanje v našem glavnem mestu. Ni nobene reakcije, niti politične niti pravne. Z njimi sodelujejo celo nekateri poslanci DZ, ki bodo sedaj sedeli v evropskem parlamentu in imeli priložnost takšno politiko demonstrirati v EU parlamentu. Vse to nas lahko navdaja z zaskrbljenostjo in s strahom pred prihodnostjo tudi v naši deželi. Vsi dosežki naše države, katerih ni malo in so nas uvrstili na svetovni zemljevid demokratičnih držav, se lahko čez noč spremenijo v nekaj, kar si velika večina državljank in državljanov Slovenije ne želi. Naj bodo te besede poziv k razmisleku o našem življenju v prihodnosti ravno tu, kjer so se dogajale za slovenski narod usodna dejanja in kjer je dokazano, da je kljub različnosti možno življenje v medsebojnem razumevanju in sožitju. Spoštovane, spoštovani Pred desetletjem smo 04. julij praznovali s spoštljivim spominom na partizanske borce, kot Dan borcev. Tudi danes se jih spomnimo in spomnimo se njihovih junaških dejanj tudi za našo svobodo in za svojo in našo domovino!

Kanal

Člani OZVVS Brda smo se udeležili proslave v v KanaluNa predvečer dneva državnosti se je v večnamenski dvorani OŠ Kanal odvila slavnostna proslava. Ob zvoku koračnice so na oder prikorakali praporščaki OZVVS Cerkno-Idrija, OZVVS Brda in OZVVS Kanal nato pa je slavnostno vzdušje oplemenitila še slovenska himna. Najprej nas je nagovoril g. Ivan Humar, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kanal in poudaril, da časi, ko smo se odločali za samostojno državo, niso bili lahki in da se je bilo potrebno zanjo boriti. Spomin na vložen trud in žrtve ob osamosvajanju moramo spoštovati in negovati - ne samo ob prazniku, ampak vsak dan. Župan Miha Stegel je v svojem slavnostnem nagovoru poudaril, da so vrednote, ki jih v teh dneh praznujemo, skupne vsem. Skupaj s svobodo nam je dana tudi odgovornost, da se spominjamo žrtev, ki so bile potrebne za to, da imamo danes svojo državo. Odgovornost do tega, da skupaj delamo za dobro, da gradimo skupnost in se trudimo sodelovati z vsemi, tudi če se v nekaterih stvareh ne strinjamo. Izrazil je še prepričanje, da se kljub različnim pogledom zagotovo strinjamo v veliki večini zadev in da skupaj lahko naredimo veliko dobrega, če postavimo v ospredje sodelovanje in solidarnost. Proslavo je vodila Kristina Furlan, z glasbenimi in kulturnimi točkami pa so jo lepo zaokrožile tudi nastopajoče: mlada kantavtorica Dajana Konjedic, recitatorka Gaia Simčič in vokalna skupina Liška dekleta. Foto: Damijan Simčič ZOSO

VEČ NOVIC IN DOGODKOV >>

NAJNOVEJŠE IZ MULTIMEDIJE

VEČ IZ MULTIMEDIJE>>